Sem Boško – vzgojitelj v Dijaškem domu Ivana Cankarja, mentor Kulturno umetniškega društva Pozitiv, po izobrazbi socialni delavec, v prejšnjem življenju pa kuhar. Ja, kuhanje je še vedno moja strast – čeprav moji doma pravijo, da je moj recept za vzgojo včasih malce prismojen. Ampak, hej, kaj pa starši in učitelji sploh vemo o življenju, kajne?

Svoje pedagoško popotovanje sem začel na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, Multimedijski šoli v Radovljici in Visoki šoli za fotografijo. Danes pa sem večinoma obkrožen z mladimi, ki jim poskušam pomagati pri “odkrivanju sebe” (beri: se trudim slediti njihovemu tempu in razumeti njihovo fascinacijo z najnovejšimi memi).

Vzgoja ni samo moj poklic, ampak tudi moj vsakdan – že od leta 2011, ko sem postal oče. Imam tri otroke, ki so zdaj v tisti čudoviti starosti, ko se jim zdi, da vse vedo bolje kot jaz. In veste kaj? Včasih imajo celo prav. Živeti s tremi mlajšimi “vsemivedneži” je najboljša vaja v potrpežljivosti in ponižnosti, kar si jih lahko zamislite.

Z ustvarjanjem podkasta sem se podal na raziskovanje aktualnega medija, ki bi lahko postal prostor za mlade in njihove zgodbe. Kot mentor v KUD Pozitiv želim ponuditi zanimive vsebine, ki jih pritegnejo in spodbujajo k izražanju. To je priložnost za preizkus drugačnega pristopa pri delu z mladimi – z njimi, ne le zanje. In če ob tem odkrijemo kaj novega o svetu (ali celo o sebi), še toliko bolje!